Tolčejo mu zvonci krog pasu                                                             Glun,glun, glun !

    rogata glava kima.                                                                Čez polje odzvanja.

Izpod štrlečega nosu in brkov                                           To je Korant, ki zimo preganja.

mu dolg rdeč jezik opleta:                                                  Od zdavnaj že v pustnem času

dolg in rdeč, kakor bi                                                                  po zemlji razgraja-

še malo prej                                                                               v ovčjo kožo odet

skupaj s peklenščki kuril peč.                                                 in s kravjimi zvonci opasan,

Grozeče tih je kosmati orjak                                                        v roki pa ježevka.

kar naprej poskakuje poplesuje.                                           Nihče ne ve, od kod prihaja,

Zadnje zimske in prve                                                                      in kam gre

spomladanske sape mu mrščijo                                                    -na pomlad se prikaže

pisane trakove,                                                                                 in potem

in rože iz papirja na strašni glavi                                                              spet zgine.

 mu drhtijo v vetru.